Začelo se je leta 2002, ko sem imel neznosne glavobole ter nekaj začetnih izpuščajev po delu prsi. Pri glavobolu sem mislil, da je to nekaj normalnega ter povezanega s prehladom in nisem obiskal zdravnika. Seveda so se glavoboli samo stopnjevali. Nakar me je moja dobra prijateljica odpeljala v bolnišnico. Tam sem ostal na hospitalizaciji, kjer so mi naredili vse teste, ter tudi vprašali, če sem imel kake nezaščitene spolne odnose. Pritrdil sem, posebej da pred dvema letoma na Ibizi. Odgovorili so mi, da mi bodo naredili test tudi na HIV ter vse potrebno poslali na infekcijsko kliniko. Med čakanjem na rezultate sem bil zelo nervozen. Končno so izvidi le prišli, seveda pozitivni. Prijazna zdravnica mi je povedala, da me bodo morali premestiti na infekcijsko kliniko v Ljubljano. Moram povedati, da sem bil od tega trenutka na koncu z živci – podrl se mi je svet. Kaj sedaj? Koliko časa mi je še ostalo, preden nastopi smrt? Že sem se videl nemočnega ležati na postelji ter umirati. Po prihodu na kliniko me je prevzel dr.Tomažič. Povedal mi je, da sem HIV pozitiven. Moje prvo vprašanje je bilo: Kdaj bom umrl?
Prijazno se je nasmejal in odgovoril: veste, ne boste umrli, to niso 90-a leta, ko še ni bilo tako naprednih zdravil kot danes. Živeli boste normalno, seveda če boste redno jemali vsa predpisana zdavila … ter boste dočakali visoko starost, kot vsi ostali ljudje, seveda če ne bo nastopila kakšna druga bolezen (npr. rak), ki ni neposredno povezana z aidsom. No, po njegovi temeljiti razlagi sem se že precej umiril ter sam sebi rekel: seveda, ob rednem jemanju zdravil bom lahko živel normalno kot ostali in bil vesel, da nimam raka, saj to bi me pokončalo v času treh let.
Na kliniki so ob preiskavah ugotovili, da imam tudi tuberkulozo (TBC) ter meningitis. Seveda to ni bila samo okužba s HIV, temveč že kar stadij aidsa. Začel sem z vsemi terapijami, kar je bilo skupaj 18 (tablet) ter zdravljenje na Golniku zaradi TBC. Na Golniku sem bil dva meseca – ker so zdravljenje prehitro končali, se mi je TBC ponovil in sem se moral ponovno začeti zdraviti. Na začetku zdravljenja sem imel v krvi več kot milijon kopij virusa HIV. GROZA! Začetek jemanja vseh zdravil je bilo mučen, toda rekel sem si, da bom ozdravel in pika. Ob prijaznem zdravniku ter ostalem osebju na kliniki se mi je stanje zelo izboljšalo. Tako da danes ob rednemu jemanju zdravil, ki jih ni več 18, pač pa samo dve zvečer, živim res normalno, kot vsi ostali in brez večjih zapletov. Seveda imam kakšen prehlad, ampak to po lastni krivdi. Tako je minilo že sedem let od okužbe. Danes imam manj kot 20 kopij virusa HIV, cd4 pa imam okoli 1000. Seveda je pri meni še vedno prisoten strah, da ne bi izvedela okolica, v kateri živim.
Zato vsem priporočam, da se pojdite testirati za HIV, da ne bo tudi za vas že skoraj prepozno, kot je bilo zame, saj sem bil že skoraj na kritični točki za odhod s tega sveta. In svojo bolezen zaupajte le osebam, ki jim res zaupate. Jaz sem se zaupal samo svoji dobri prijateljici … Saj veste, kakšna je okolica in v naši družbi se o tej bolezni premalo govori, zato mnogi bolezen ne sprejemajo. Zadnji dve leti sem spoznal tudi našo skupino in priznam, da je bilo to zame nekaj najboljšega, sedaj sem redno na srečanjih. V skupini se pogovarjamo o naših problemih. Zelo sem vesel, da sem se priključil skupini ter ostalim priporočam, da se nam pridružijo, saj smo kot ena velika družina. Zato, ne bojte se bolezni, ker od nje ne umreš, temveč se spoprimite z njo, jemljite redno zdravila ter bo vse ok. Vsem želim, da greste naprej novim dogodivščinam naproti, kot jaz – končno brez strahu in normalen kot vsi ostali ljudje. Lep pozdrav ter brez strahu!!!!