Srečanje oziroma letošnja delovna vikend delavnica članov skupine »Plushivisti« je potekala od 28. do 30. septembra.
Tudi na letošnji delavnici je sodelovalo 9 udeležencev, tako kot lani. V goste smo povabili dva člana iz sosednje Republike Hrvaške. Presenečeni smo bili, glede na to, kar sta nam predstavila gosta na delovnih pogovorih, nad organiziranostjo in dejavnostjo ne samo LGBT populacije, saj smo se predvsem osredotočili na HIV pozitivne osebe. Presenečeni v vseh pogledih, tudi nad tem, kako je sama država pristopila k obravnavanju in zdravljenju HIV pozitivnih.
Glede na to, da smo bili prepričani, kako dobri poznavalci naše sosede smo, vendarle uvideli, da nas soseda v nekaterih dejavnostih in pristopih prekaša. Smo ne samo gospodarsko, ampak tudi v marsičem drugem povezani med seboj bolj kot si mislimo. V odstotku odkritih primerov okužbe s HIV smo glede na število prebivalstva popolnoma primerljivi. Tudi Hrvaška vse primere obravnava in »obvladuje« iz enega centra v Zagrebu, tako kot Slovenija na Infekcijski kliniki v Ljubljani. S to razliko, da na Hrvaškem za obravnavo in zdravljenje na Infekcijski kliniki pacienti ne potrebujejo nobene napotnice osebnega zdravnika, ampak vso obravnavo vodijo direktno na sami kliniki in torej posredno okužena oseba svojega osebnega zdravnika sploh ni obvezna seznaniti z diagnozo. Za razliko od Slovenije, kjer mora okužena oseba o tem obvestiti svojega osebnega zdravnika, od njega dobiti napotnico za Infekcijsko kliniko in potem tudi redno dostavljati letne napotnice za kontrole. Tudi pristop do oseb z diagnozo HIV+ je na Hrvaškem celovitejši, saj ima oseba na sami kliniki na voljo tudi psihologa, psihiatra in socialnega delavca, kar je zlasti na začetku zdravljena lahko zelo pomembno za nadaljnje življenje okužene osebe. Saj ne da pri nas dostopa do ustreznih podpornih služb ni, seveda je, vendar je izvedba vseh segmentov celovite obravnave ločena med seboj.
Dostopnost do zdravil je tudi pri sosedih popolnoma enaka, kot pri nas, s tem da imajo zaradi konfiguracije države še nekaj centralnih lekarn, v katerih lahko okužene osebe prevzemajo zdravila.
Sama organiziranost HIV pozitivnih oseb pa na Hrvaškem veliko bolje poteka preko družbenih omrežij, kot pri nas. Glede na to, da je soseda še bolj podvržena vplivu verskih institucij in predvsem slabi informiranosti in splošni razgledanosti prebivalstva (saj tudi v Sloveniji ni kaj bistveno drugače), je nekaj zagretih entuziastov – posameznikov veliko bolje znalo izkoristiti prednosti družbenih omrežij in interneta.
Zelo dobro je zaživela spletna aplikacija »Pozitivan forum«. Aplikacija je dostopna samo tistim, ki se jim dodeli posebno unikatno geslo in mora prej skozi določeno proceduro, ki onemogoča eventuelne zlorabe. Aplikacija temelji na treh osnovnih namenih in sicer: deli svojo izkušnjo z drugimi, informiraj se in nenazadnje, spoznaj nove osebe.
Vsi udeleženci smo bili nad vsem tem izredno navdušeni, še posebej, ko je bil dan predlog, da bi tudi HIV pozitivne osebe v svoji organiziranosti prestopile državne meje in bi se začeli obnašati in povezovati kot regija (zaenkrat Hrvaška in Slovenija). Tako smo vsi udeleženci letošnje delavnice prejeli dostopne kode za »Pozitivan forum« in se tudi vsi včlanili. Skrbnik te spletne aplikacije pa tudi že pripravlja platformo, da bo aplikacija tako v hrvaškem, kot slovenskem jeziku. Skratka – začetek regijske povezanosti HIV pozitivnih oseb, kar je samo pozitivno.
V nadaljevanju smo si udeleženci delavnice izmenjali tudi osebne izkušnje in se seznanili z zgodbo gosta s Hrvaške, ki je pretresala ne samo hrvaško javnost, ampak je dosegla tudi nas, ko je HIV+ član v borbi z mili na veter (beri: državo, lokalno oblastjo in nevednim prebivalstvom) dosegel v štirih letih in pol, da sedaj lahko spet opravlja svoj poklic – kuharja v šolski kuhinji. Svojo zgodbo je popestril s številnimi hrvaškimi časopisnimi članki in televizijskimi posnetki, ki so spremljali njegovo borbo proti diskriminaciji na delovnem mestu.
