Srečanje oziroma vikend delavnica je v letošnjem letu potekala od 29. septembra do 1. oktobra 2017 v Ankaranu.
Delavnica je potekala v treh sklopih po tri ure.
Na delavnici je sodelovalo 9 udeležencev. Dva gosta – udeleženca sta bila iz Republike Makedonije. Na delovnih pogovorih sta gosta najprej predstavila situacijo v njihovi državi in zgodovino organiziranega delovanja LGBT gibanja. V nadaljevanju pa sta predstavila pestro zgodovino dogajanja in aktivnosti, ki so jih imeli ob vse večjem pojavljanju okužb s HIV. Seveda Makedonija niti slučajno ni mogla slediti razvitim državam. Z razvojem in finančno je to še vedno ena najrevnejših držav v Evropi. Evropska unija, kot institucija ji sicer skuša pomagati na vse možne načine, vendar pa ima tudi tu ovire. Predvsem je v političnem smislu to Grčija, članica Evropske unije, Schenghenskega in evrskega območja, ki še vedno vztraja in ne priznava imena države Makedonija in jo zaradi tega blokira na vseh področjih, zlasti pri pridružitvenih pogajanjih z Evropsko unijo. Potem pa so tu še notranja politična trenja med makedonskim in albanskim narodom v državi. Poleg tega je prav zaradi nerazvitosti in slabe izobraženosti makedonska družba še zelo (danes bi sodobno rekli) tradicionalna in težko sprejema kakršnokoli drugačnost od tistega, kar imajo v družbi za sprejemljivo in »normalno«.
Če združimo vsa ta dejstva, lahko rečemo, da so do danes vendarle dosegli določen napredek glede obravnavanja in odkrivanja oseb, okuženih s HIV. Gosta sta prestavila podatek, da je v Makedoniji trenutno registriranih približno 200 oseb, okuženih z virusom HIV. Dokaj malo, bi lahko rekli, vendar je takšen rezultat posledica v glavnem izredno nizke stopnje pretestiranosti ljudi. Ta trend se tudi v zadnjem času v Makedoniji ne izboljšuje. Še vedno ocenjujejo, da je glavni razlog za to zelo nizka stopnja ozaveščenosti in informiranja z osnovnimi znanji na področju spolnosti in bolezni, povezanih s tem.
Začetki organiziranega delovanja oseb v HIV v Makedoniji beležijo od leta 2009. Takrat so se kot organizirana skupina pridružili organizaciji oziroma društvu HERA, ki je začela delovati v letu 2002 na območju južnega Balkana in pribaltskih držav.
V naslednjih letih so dokaj aktivno sodelovali in še sodelujejo s podobnimi organizacijami v državah bivše Jugoslavije. Predvsem z organizacijami v Hrvaški in Srbiji. V zadnjem času pa zelo dobro tudi s sorodno organizacijo v Grčiji, kar je samo dokaz, da je politika eno, realno življenje pa čisto nekaj drugega. Nekaj časa so bili v letih 2009 do 2013 tudi povezani z organizacijo – združenjem na območju Baltskih držav. Žal pa je to združenje zamrlo, ko je usahnil finančni vir Evropske unije, ki za ta del ni več namenjala posebnih sredstev in so se na razpise morale prijavljati posamezne države.
Makedonija je šele v zadnjih letih kot država začela z resnejšim pristopom obravnavati problematiko okuženih s HIV. S problematiko pa je mišljeno predvsem redno zagotavljanje zdravil, materiala za testiranje in usposabljanjem zdravniškega in ostalega medicinskega kadra. Zaradi finančnih težav države v Makedoniji nimajo originalnih zdravil za obvladovanje okužbe, ampak se okuženi zdravijo izključno z generičnimi zdravili, v glavnem dobavljenih iz Indije. Precej časa niso imeli niti ustrezno opremljenega laboratorija za izvajanje testiranja, niti aparatur.
To so bili hudi problemi, s katerimi so se ukvarjali aktivisti in dobesedno so morali zlobirati marsikatero odločitev na državni ravni. Predvsem glede zagotavljanja določenih finančnih sredstev za izvajanje testiranja na spolno prenosljive bolezni, za nabavo aparatur za krvne analize in nenazadnje za nabavo zdravil.
Skratka, v Makedoniji je napredek viden sicer izredno počasi, ampak iz pogovorov je bilo razvidno, da so optimisti in da bodo na tem področju še mnogo bolj aktivni in vztrajni.
V nadaljevanju pa so si udeleženci delavnice izmenjali tudi osebne izkušnje pri doživljanju in reševanju vsakdanjih problemov in stigem, povezanih z življenjem.
Tako je gost opisal svojo pot od odkritja okužbe do začetka jemanja terapije, razkrivanje svojega statusa drugim, odziv na terapijo, stranske učinke terapije, ter končno pot, ki ga je vodila v aids aktivizem.
Udeleženci so primerjali njegovo zgodbo s svojimi izkušnjami ter iskali skupne točke. Praviloma imajo vsi še največ težav z zobozdravniki in pa z razkrivanjem svojega statusa svojim seksualnim partnerjem.