Sem eden izmed tistih, ki jih je doletela okužba z virusom HIV. Za čas, ko sem izvedel za diagnozo, bi lahko rekel, da so bili to zame najhujši dnevi v življenju, obenem pa sem se soočal sam s sabo in iskal odgovore na razna vprašanja … Spraševal sem se, kaj delam na Zemlji, kakšna je moja pot, zakaj mi je življenje prineslo toliko gorja in bolečin ter kako vse to preživeti, kaj je prava ljubezen in kako jo najti, kako se upreti pritiskom okolice in vsakdana, kako najti mir in ga tudi obdržati, kako živeti v svetu in ne nekje na njegovem robu … in nenazadnje, kako ob vsem tem obdržati trezno in celo glavo. In še bi lahko našteval.
Naše življenje na tem planetu je le bežno, sedaj smo tukaj, vendar mine nekaj let, desetletij – in ni nas več. In kaj odnesemo s seboj? Pravzaprav nič materialnega, za seboj pustimo samo sled svojih stopinj v pesku časa, odtis svojih dejanj, besed in misli.
Svet ne deluje samo po zakonih fizike in težnosti, temveč tudi po naravnih duhovnih zakonih. Le od nas je odvisno, kaj od življenja želimo, kako ga bomo usmerjali, kako ga bomo izkoristili, živeli in izživeli. Če ga resnično želimo živeti tako, kot je prav, moramo zato tudi nekaj narediti. Pomeni, da moramo imeti željo in voljo po spremembi.
Ali je življenje samo obdobje med začetkom in koncem zemeljskega življenja, obdobje med rojstvom in smrtjo? Ali pa je tudi kaj več? Današnji znanstveniki bolj ali manj ne morejo razložiti življenja, njegovega namena, večinoma ga samo opisujejo. Veliko se govori in piše o duhovnosti. Ob tem se pojavi vprašanje, kdo je duhoven in kaj sploh je duhovnost? To ni nič drugega kot izvajanje življenja v praksi, to pomeni delati dobro, govoriti in misliti samo dobro. Da spoštuješ pravila, da ne delaš drugim stvari, za katere tudi ti ne želiš, da so storjene tebi. Če tako deluješ, si duhoven in ni pomembno, če hodiš v cerkev in koliko moliš. Sprašujemo se, če duša obstaja, zakaj je ne vidimo ali ne slišimo, kaj moram za to narediti? Brez duše ne moremo obstajati kot človeška bitja. Stik z njo pa lahko najdemo le, če obstaja v nas želja in motiv. Skrivnost življenja je v razvijanju duhovne razsežnosti, za kar se moramo v sebi preusmeriti. S tem ko dobimo uvid v novo razsežnost, počasi začnemo razumevati sebe in svojo naravo, s tem pa odpremo vrata k bolj uravnoteženemu in polnejšemu življenju.
Celo življenje hrepenimo po sreči, ki ne mine. Ponavadi jo iščemo v karieri, medsebojnih odnosih, v okusnih jedeh, nakupovanjih, oblačilih, v iskanju položaja, slave itd. Vse to se nahaja zunaj nas, pa tudi splošna človeška miselnost jo načeloma išče le v zunanjem svetu. Če je to res, zakaj je potem toliko bogatih, lepih in slavnih ljudi takooo nesrečnih in polnih notranjega nemira? Zadovoljstvo, ki ga najdemo v zunanjih stvareh, nikoli ne traja dolgo. Tukaj tiči največji problem in obstaja tudi zanka. Vedno iščemo kaj drugega, zamenjujemo partnerje, obleko, hodimo na lepotne operacije, vendar še vedno nismo srečni »za vedno«, temveč samo začasno. Ponovno se podamo v svet in iščemo nove in nove stvari. Posvetne dobrine nas zadovoljujejo in razveseljujejo samo krajši čas, mogoče leto ali samo teden. Kam iti ali kaj storiti, da bi sreča trajala in trajala? Ali pa srečo iščemo na napačnih krajih?
Na ta svet smo prišli, da odigramo določeno vlogo, kajti življenje je učilnica naukov in prikazov. Včasih lepih, včasih bolečih. Naučiti se moramo odigrati svojo vlogo. Naučiti se moramo postaviti življenje v pravo luč, dogodkom in stvarem pripisati pravi pomen. Naučiti se moramo sprejemati vse – dobro in slabo.
Večina ljudi, tudi jaz, gledamo na življenje kot na borbo, na boj za ohranjanje ravnotežja med množico ljudi. Istočasno se trudimo kazati drugačen obraz, ne takšnega, kakršen je v resnici. Ponavadi kažemo obraz, ki ga od nas pričakujejo drugi. Vsi se trudimo igrati določene igre, ki smo se jih naučili že v zgodnjem otroštvu. Izstopiti moramo iz te more! Stopiti korak naprej. To pomeni – razumeti načine iger in tudi to, kako z njimi končati. Življenje naj bi imelo smisel, vendar moramo sami ugotoviti, kaj je za nas dobro in katere stvari so za nas dragocene. Začrtati si moramo »prednostno listo«. Doseči moramo ravnotežje, ki je bistvenega pomena pri spoznavanju samega sebe. Družba nam narekuje, da pomeni uravnoteženo življenje imeti partnerja, otroke, prebivališče, avto, službo, hobije, da smo dejavni, fizično zdravi – in tako življenje teče. Vendar pravo ravnotežje nima veliko skupnega s temi stvarmi. So stvari, ki so zunaj nas, pravo ravnotežje pa je znotraj nas, je naše notranje stanje.
Ali lahko v tem trenutku poveš o sebi deset lepih stvari??? Če jih lahko, si na dobri poti. Če se nisi zmožen pohvaliti, potem potrebuješ samozavest in samospoštovanje. Zavedati se moraš, da si enkratna oseba, ne glede na to, kaj si in kako izgledaš – zaslužiš si brezpogojno ljubezen, vendar moraš najprej ljubiti in sprejemati sebe takega kot si. Ko se boš sprejel, boš tega deležen tudi od drugih.
Te besede so napisane v premislek in v želji, da resnično najdemo svoj notranji mir, lepoto in harmonijo, ki jih bomo delili s svetom. Tako bomo lahko s skupnimi močmi spremenili svet, ga postavili na prave, zdrave temelje in popravili napake. TI SI PRIHODNOST! MI SMO PRIHODNOST!
Pot skozi življenje ni vedno lahka in je polna preizkušenj, vendar vedi, da obstajajo bitja, polna brezpogojne ljubezni, ki pazijo na nas in nas spremljajo na tej poti. In zato ne smeš nikoli izgubiti poguma, vztrajnosti in vere vase!